Le mavrica

Rojen otrok, to edino dekle v familiji. Ne vem zakaj slabo o njej sliim, a potem: Vidim njen obraz in telo, v oi ji zrem, modro nebo in v dui vse drugo je kot zlo. In le te divje oi in to noro telo, ne vem, kako na nogah stojim? Ubit razum, kako zabilo mi je srce, samo e danes sem tak a drugi dan znorim. Zveer junak, a zajec v grmu sem v temi. Do kam naj grem, da ne bom ostal brez vseh sledi? A le njen obris sanjam, ko spim. In le glas iz ust njenih lovim. Do nadaljnega komajda ivim. Me rana skali, zaledenela me kri napaja, preveliko dozo lepega sem dobil. A ko pomislim le, da v bistvu sem sreen, v barvah je naenkrat spet vse... In e naprej, le mavrica vse bolj bledi, morda le nebo se temni, jaz vidim le par, ki odslej z rokami se zdravi in poglej, te roke so v ustih bile in ni ne boli je le nain, polepa ti dan in spomin, le juban ti besno, le juban ti besno, le juban ti besno daj e ti, daj e ti, daj e ti, je zame arest azil, je zame arest azil, je zame arest azil?